Prednovoletna ekskurzija klasikov: KAMPANJA, december 2018

Nel blu dipinto di blu

Napočilo je leno poznodecembrsko jutro, ki je naznanjalo dan odhoda. Vedno znova ugotovim, da so tri ure premalo za pripravo na potovanje in vedno znova poskušam prehiteti čas in ukaniti uro. Ko sem prihitela do Jurčiča, sem se povzpela na že poln avtobus in začelo se je kramljanje, ki je trajalo pozno v noč, dokler me ni končno premagal spanec. Smo že tam? Ne, malo še. Končno nas pozdravijo prvi jutranji žarki, odgrnem zaveso in začutim toploto južnega sonca. Prebijemo se skozi neapeljske prometne zamaške in se podamo še dlje na jug. Z leve nas pozdravi zloglasni Vezuv, ki s svojo mogočnostjo nadzoruje in drži v objemu mesto in primestja.

Pompei. Čeprav sem poznala zgodovino tega mesta, si nikakor nisem mogla predstavljati njegove dejanske veličine. Tam smo bili zjutraj in čisto sami. Počasi smo se sprehodili skozi mesto in občudovali ostaline preteklosti, ki jih arheologi že stoletja vztrajno vabijo na dan.

Po rimsko napolnjenem dopoldnevu smo se odpravili še dlje na jug do mesteca Paestum, kjer smo okusili še grško zgodovino, umetnost in arhitekturo. Mediteransko rastlinje, toplo vreme in starodavne ostaline so izžarevale čisto magijo. Sonce je že zahajalo in barvalo kamenje v oranžno  zlato, medtem ko smo se očarani sprehajali med stebri veličastnih grških templejv. O, sole mio! Ko pa je sonce pobegnilo v morje, smo že bili v Salernu. Potem ko smo se nastanili v hostlu, smo se zopet spustili med ulice in se skozi praznično gnečo prebili do majhnega gostišča, kjer smo si ob glasnem razgovarjanju privoščili pojedino. Čeprav je mesto še vedno živelo, smo se po večerji odpravili nazaj in v preostanku noči poskušali ujeti minuto počitka.

Herculaneum. Nekoč antično pristaniško mesto, danes pa vrste izkopanih stavb, ki ležijo pol kilometra vstran od obale. Tako kot v Pompejih nas pozdravijo mnoga zanimiva odkritja v vsaki ulici in v vsakem skritem prehodu. Kljub tragični zgodovini nas je tudi tukaj spremljalo modro nebo in sonce, ki smo se ga takoj navadili in ga že jemali za samoumevnega.

Pa gremo dalje. Kot da se ne bi že dovolj naužili prometnih zamaškov, smo jih spet spoznali in jih doživeli še na večjo potenco. Zdelo se je, da se sploh ne premikamo, ampak je čas vseeno hitro minil in prispeli smo v osrčje Neaplja. Vzpnemo se na starodavni Castel dell’Ovo, se na razgledni točki nagnemo čez rob ter se zazremo v nežno valovanje kristalno modrega morja, dvignemo pogled in opazimo, kako nas od zadaj ves čas opazuje veliki Vezuv. Že čutimo razigrani utrip praznično napolnjenih ulic in z vseh strani slišimo domačine, kako se prepirajo in burno razpravljajo. Volare, o, o! Letimo skupaj ob modrem morju pod modrim nebom. Peš se odpravimo skozi mesto in vse teče v gladkem toku, dokler se ne ujamemo v ulični zamašek ljudi, ki rojijo okrog picerij. Vprašam se, kaj je bolj nevarno, neapeljska camorra ali lačni dijaki? Mrzlično iskanje restavracij v gneči vseh gneč se je naposled tudi za nas nadvse okusno izteklo. Okrepčani smo med ogledom muzeja arheološkega muzeja spoznali, da so Rimljani v kiparstvu kopirali Grke, da imajo kipi izredno dobro oblikovano telo in da so tudi javne hiše bile bogato in živahno opremljene.

Rjovenje budilke me je vrglo v jutro poslednjega dne. Odpravimo se proti Caserti, kjer se na robu mesta bohoti kraljeva palača z ogromnim parkom. Po sprehodu skozi razkošno opremljene sobane smo si zposodili kolesa in se podali dogodivščinam naproti skozi 120 hektarjev kraljevih vrtov. Z vetrom v laseh smo dirjali po parkih in travnikih in kraljevsko vpijali močno sonce, medtem ko smo poslušali ptice in žuborenje vodnjakov in vodometov. Če je na svetu sreča, potem se nas je tukaj dotaknila.

V Italijo me večkrat zanese, a me vedno znova presune in prevzame in spet spoznam, kako čudovita je v svoji zgodovinski in sedanji veličini. Zdaj pa pustimo, da vzklije pomladno sonce in da se razvije novo leto. Ko pa bo vse začelo veneti, takrat se znova odpravimo nazaj k njej, saj je tam pomlad večna.
Nel blu dipinto di blu

Besedilo: Maja Pongrac, 3. b

Fotografije: Lucija Kuntner, prof.; Urban Tušek, 4. b