Poletni arheološki tabor 2016: Magna Graecia MMXVI

Sicilija v avgustu  

Ožema, žge, daje. (Ne)natančno dvakrat po dvajset ur na avtobusu; dva šoferja, trije profesorji, sedemintrideset klasikov. Končalo se je, kjer se je začelo – pred Jurčičevim spomenikom. Z zahajajočim mesecem smo odhajali spat in vstajali z že navsezgodaj žgočim soncem in čez dan pred njim bežali pod redko drevje. Grizljali smo tradicionalne arancine, oziroma pomarančke, kot ljubkovalno pravijo polnjenim in ocvrtim kepam riža, se namakali v toplih morskih lužah in, nenazadnje, varno pluli med Skilo in Karibdo – dvakrat.

Iskali in našli smo letošnjo Sicilijo. Od celinskih italijanskih sester se precej razlikuje in kdor je skozi okno spremljal beg pokrajine, bi se lahko upravičeno vprašal; ‘Le kako smo zatavali v Grčijo?’.

Sicilija je v spomladanskih mesecih baje bajna, pravi ‘mali’ zeleni paradiž. Toda žgoči avgust jo razgali v goloti grške pokrajine, pogojeni z lego in delom človeških rok.  Pa tudi sicer so nam fantomski Stari Grki sledili vso pot … Teater v Taormini, pa Dionizijevo uho v Sirakuzah, grška tempelj in gledališče v Segesti … Najlepše ostaline so nam prihranile vzpetine: grška gledališča, v simetrijo ujeto starodavno kamenje,  umeščeno v prekrasno naravno scenerijo.

»Trinacria«, kakor so Sicilijo poimenovali Grki zaradi njene oblike, ki spominja na trikrako zvezdo, skriva mnoga nekoč bogata mesta in mesteca, ki kar tekmujejo, kateremu bo uspelo siloviteje očarati popotnika – je morda to baročni Noto, katerega ulice se proti večeru napolnijo s pisano množico in še bolj barvitimi slikami, ki jih razstavljajo umetniki v stranskih uličicah, njegove cerkve pa sijejo v vsej svoji baročni belini, ali pa je morda še bolj očarljivo srednjeveško mestece Erice, ki – preden te nagradi z najbolj osupljivim razgledom – s svojimi strmimi pobočji dodobra prestraši obiskovalca – in kot da to še ni dovolj, ti kaj kmalu ponagaja veter in odpihne klobuk dovolj daleč, da ga ujame simpatičen Italijan.

V Palermu je poleg vročine nedvomno še »nekaj v zraku«: le v enem popoldnevu smo v centru mesta srečali kar štiri neveste v temu primernih razkošnih belih oblekah, ki so jih leno vlekle po umazanih palermskih ulicah. Na podoben prizor s pražnje oblečenimi gosti smo naleteli še v Monrealu, kjer je našo pozornost vsekakor bolj pritegnila katedrala, katere notranjost je zaradi množice ljudi, zlata in barvitih mozaikov kar pokala po šivih. Kmalu smo oddrveli spet nazaj na trajekt in se še enkrat izmaknili požrešnim lovkam slavnih mitoloških pošasti v Mesinski ožini. Vožnja se je tako zelo razvlekla, da bi kaj kmalu zamudili v arheološki park Paestum, toda zahvaljujoč našemu hitremu in iznajdljivemu profesorju, ki zna s tekočo italijanščino pregovoriti še tako stroge varuhe uradnih ur, so nam za las le omogočili vstop v park … Vročina se je že zdavnaj polegla. Bilo je, kakor da bi vstopili v drug svet – v svet in posvečen kraj. Ššššššš… so šepetale šelesteče veje mandljevcev, oljk in cvetočih oleandrov, večerna svetloba je zmehčala od dolgih stoletij zglajen kamen in neka posebno pomirjujoča atmosfera je prigovarjala, da se vsaj za trenutek ustavimo, pozabimo na vse, kar je, kar bo in kar je kdaj bilo ter občudujemo lepoto sveta, ki se je odpiral pred nami.

Ker smo na Siciliji Etno opazovali le bolj od daleč, pa smo si pobliže pogledali Herculaneum, mestece, ki ga je zamrznil vroč izbruh njenega tovariša Vezuva. Toda počasi se je na naših obrazih že pojavila neizbežna utrujenost, poslovili smo se od antičnih ostalin, na hitro obiskali še veličastni samostan Montecassino in zaspali, vse dokler nas ni prebudil naš dobri stari Jurčič, ki nas vselej tako toplo pozdravi: na začetku potovanja, ko smo polni pričakovanj, in ob povratku domov, ko nam ostanejo le še spomini, ki bodo zagotovo še dolgo navdihovali vse.

 

Besedilo: Vita Lipnik in Eva Malovrh

Fotografije: prof. Lucija Kuntner


10. poletni arheološki tabor: Turčija, Bolgarija, Srbija 2015

Ste se kdaj spraševali, kakšen je Istanbul v avgustu?

Ko se poletje počasi preveša v jesen, a vročina še kar vztraja na mestnih ulicah, je večno mesto polno barv, vonjav in okusov, kakršnih si pri nas niti ne predstavljaš. Mesto oživi s prvim klicem k molitvi še pred zoro, ko spev muezinov odmeva z minaretov, ki se kot dolge sulice dvigajo iznad mošej. Vsakdanjik Istanbulčani začinijo s skodelico močnega turškega čaja, ki si ga sladkajo le turisti. Napram morebitnim predsodkom pa ima največje turško mesto precej evropskega pridiha. V primerjavi z večjimi evropskimi prestolnicami je Istanbul precej bolj čist in urejen, kljub pisani multikulturni množici, ki vsakodnevno prečka njegove ulice. Srce mesta so velikanski pisani bazarji, pravi orientalski labirinti, ki požirajo množice in pogoltnejo tiste, ki se odpravijo pregloboko. Čeprav je v našem itinerariju razločno pisalo, da se odpravljamo v Istanbul, smo na mestu samem obenem ujeli Bizanc, Konstatinopel in Carigrad.

Bolgarija bije v mirnejšem ritmu. Pravijo, da iz nje izhaja narod najnesrečnejših Evropejcev in, če vas besede ne prepričajo, bolj ali manj zravnana pokrajina spregovori sama zase. V Plovdivu, majhnem mestu nekje v osrčju države, nas je prav žalostno opralo. Pravijo pa, da so tudi v tistih krajih kdaj deležni vremena z optimizmom – na soncu zasijejo povsem drugače. Za glavno mesto, ki je bilo naša naslednja postojanka, je Sofia izrazito ‘bolgarska’. Najprometnejše ulice še zdaleč ne pokajo po šivih, kar zadeva nakupovalne mrzlice, ki turiste tako rada zagrabi, pa naj povem le, da je ta kraj odličen za tiste, ki so že na pol vpeti v zakonski stan. Poročnih trgovinic, storitev in butikov se ne da prešteti, mnogo manj pa je lokalov, ki bi ob cesti pričakali sestradane turiste.

Če je bil vtis, ki ga je pustila ta turška soseda resda malo žalosten, pa nas je izletnike poživil Beograd, ter končno nam znani pravi pravcati Balkan. Da smo lahko vrvežu dodali še določeno mero poznavanja jezika se je izkazalo kot prav prijetno, ob vsem pa ni manjkala niti tradicionalna srbska kuhinja.

Besedilo: Vita Lipnik in Eva Malovrh
Fotografije: prof. Lucija Kuntner[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]

Poletni arheološki tabor 2015