Prednovoletna ekskurzija klasikov: Firence, Siena, Assisi, Perugia 2017
Ogledovanje nepoznanih mest, občudovanje starodavnih krajev ter spoznavanje drugačnih kultur, raziskovanje novih dežel in odkrivanje skritih lepot naše domovine ter domovin drugih, je na Prvi gimnaziji Maribor že dolgoletna tradicija. Kljub hladnim, vendar praznično obarvanim decembrskim dnem, okusnim piškotom, ki se ob drugi hrani ponujajo na bogato obloženih mizah in posebnem prazničnem vzdušju, ki nastopi le v tem času leta, smo se tudi tokrat dijaki 2., 3. in 4. letnika klasičnih oddelkov odpravili na potovanje po naši zahodni sosedi, Italiji. Pridružilo se nam je nekaj nekdanjih klasikov, danes študentov, brez katerih ekskurzija zagotovo ne bi bila enaka. Podrobneje smo spoznali rojstno mesto renesanse Firence, romantično Sieno, romarsko središče Assisi ter glavno mesto dežele Umbrije v osrednji Italiji, Perugio. Na potovanje smo se odpravili v torek, 26. 12. 2017, pred lepotico na Maistrovem trgu pa smo se vrnili v jutranjih urah petka, 29. 12. 2017.

Po (ne)prespani nočni vožnji smo se željni novih spoznanj prebudili v hladno in oblačno firenško jutro in se s parkirišča peš odpravili do naše prve postojanke, galerije Uffizi. Med potjo smo lahko občudovali arhitekturne mojstrovine, preciznost gradnje renesančnih palač in hrumeče valove narasle reke Arno, ki valovi skozi mesto. V umetnostni galeriji Uffizi, ki velja za eno najbogatejših v svetovnem merilu, smo imeli tudi sami priložnost na lastne oči videti dela velikih mojstrov, kot so Giotto, Leonardo da Vinci,  Botticelli, Michelangelo, Tizian, in še mnogi drugi. Med vsemi vrhunskimi deli sta morda najbolj dih jemajoči prav Botticellijeva Primavera in Venerino rojstvo. V bližini muzeja je tudi kiparska galerija na prostem, kjer ponosno stojijo Cellinijevi, Giambolognevi in Donatellovi kipi ter replika znamenitega Michelangelovega Davida. V vseh obiskovalcih vzbujajo spoštovanje in željo po vrnitvi v starodavno mesto, kjer se je rodila renesansa. Po odmoru smo si ogledali še zbirki v  Pallazzo Vecchio in v muzeju Bargello. V poznih popoldanskih urah smo obiskali še romansko cerkev Sv. Miniata, od koder se kljub dežju  ponujall  izjemen razgled na razsvetljeno mesto. Maše v cerkvi še dandanes potekajo v latinščini, in ker smo prišli ravno ob pravem času, smo lahko prisluhnili gregorijanskemu koralu menihov benediktincev. Po maši je sledila še kratka vožnja do hotela, kjer smo izčrpani, vendar še vedno očarani nad lepotami mesta, zaspali.

V zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne smo se s težkim srcem poslovili od Firenc in se odpravili v eno uro vožnje oddaljeno Sieno. Med vožnjo smo si  ogledali dokumentaren film, ki nam je omogočil podrobnejši vpogled v zgodovino vplivne firenške družine Medičejcev in življenja velikih renesančnih umetnikov Italije. V Sieni, enem najpomembnejših toskanskih mest, so nas najprej prevzele lepote glavnega, rdeče tlakovanega mestnega trga Piazza del Campo, kjer je prvotno stal antični amfiteater. Zaradi drugačnosti, prostranosti in estetskega videza je trg vsekakor ena izmed najlepših znamenitosti mesta. Ko smo posneli nekaj čudovitih fotografij, smo se odpravili do sienske stolnice, po mnenju mnogih najlepše gotske cerkve v Italiji. Gotska prižnica, delo Giovannija Pisana in učenca Arnofa di Cambia, je največja mojstrovina v Duomu. Ta je poln dragocenosti, od tlaka, sestavljenega iz 56 plošč s prizori iz antične mitologije in Biblije, do Pinturicchievega živega cikla fresk in Pisanovih ter Donatellovih kipov. Po ogledu katedrale smo se odpravili v Assisi in si ogledali romarsko baziliko sv. Frančiška, katere stene je s freskami okrasil veliki Giotto. Pozno popoldne smo obiskali še Perugio, našo zadnjo destinacijo. Tukaj smo se iz parkirišča do centra mesta povzpeli po tekočih stopnicah, ki vodijo skozi nekdanjo papeško trdnjavo. V samem centru smo imeli nekaj prostega časa, ki smo ga namenili raziskovanju starodavnega mesta, poiskali pa smo si tudi kaj za pod zob, saj nas je čakala dolga nočna vožnja do Maribora. Pred lepotico na Maistrovem trgu smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah, ko se je nad nami še vedno razprostiralo temno nočno nebo, avtobus, na katerem je bilo ujetih toliko lepih spominov, na novo spletenih prijateljstev in čarobnih trenutkov, pa je počasi odpeljal dalje.

Besedilo: Sara Holjević in Karolina Buček, 2. a

Fotografije: Lucija Kuntner, prof.; Urban Tušek, 3. b


Poletni arheološki tabor 2017: Romunija, Madžarska, Srbija
Vsako poletje je konec avgusta občutek enak. Od pakiranja kovčkov in vznemirljivih pričakovanj ter iztekajočih se počitnic me pesti skorajda prijeten glavobol. Letos mi je prihranjena vsaj ta zadnja neprijetnost, saj me – glede na to, da sem julija maturirala in tako zaključila svoje romanje per aspera ad astra na Prvi – čaka še ves mesec prostih dni do začetka predavanj na Medicinski fakulteti v Mariboru.
Občutek je nekoliko drugačen tudi zato, ker smo se letos odpravili raziskovat pretekla tisočletja in stoletja v deželo, ki so ji nekoč glavni navdihovalci nas klasikov – Rimljani – pravili Dakija. Nemara bi se komu ob besedi »Romunija« v naslovu itinerarija celo prikradle stereotipizirane zmote in spodbudile mrežo asociacij v stilu cigani + umazanija + kradejo = jaz-že-ne-grem-tja. Toda tistih 42 pogumnih in radovednih klasikov in dva profesorja, ki smo se vsem predsodkom in strašljivim vampirskim anekdotam navkljub zavihteli na avtobusni krov, ne vedoč, kaj natanko naj pričakujemo, smo bili summa summarum zelo prijetno presenečeni.
Prva noč je zaradi vožnje naporna in neprespana. Ko mi tik pred zoro vendarle uspe pobegniti v svet sanj, me kmalu prebudijo prvi sončni žarki. »Presneto! Ravno sem zadremala … Kje sploh smo?« Oči priprem vsaj toliko, da mi uspe zaradi zaspanosti meglen pogled skozi okno. Oziroma ne samo zaradi zaspanosti. Prizor je tako osupljiv, da se – čeprav sem še vsa dremava in omotična – preprosto prisilim, da dokončno odprem oči. Mimo mene drvi skrivnostna meglena pokrajina, skozi krošnje osamelih dreves pa prosevajo zlati žarki jutranje svetlobe. Kontrast je preprosto krasen. Tako nas torej ta mistična dežela pozdravi v nov dan.
Ko se še kar prebijamo skozi gosto meglo in mimogrede naredimo kratek postanek v mrzlo poznoavgustovsko jutro, sošolec-bodoči filozof pripomni: »Kakšna sreča, da je takšno vreme! Kako izjemno kul bo pogled na grad Hunedoara!« Ne morem se bolj strinjati: »Pa res! V tej megli bi nemara še res lahko srečali samega Drakulo!« Najine otročje sanjarije se razblinijo tako hitro kot megla sama. Kot da bi odrezal, avtobus nenadoma zapelje pod sinje moder obok brez oblačka, pred srednjeveški gotski grad, ki niti v tej sončni jasnini ne izgubi pridiha skrivnostnosti. Starodavna zgradba, do katere vodi dolga lesena brv, je bila nekoč v lasti vladarske hiše Korvinov, Drakula pa naj bi bil v njej zaprt.
Pot nas od tam vodi v prijetno mestece Sibiu, ki marsikoga celo spomni na Maribor. Ogledamo si muzejske zbirke v palači Brukenthal, poznogotsko evangeličansko cerkev in pravoslavno cerkev, nato pa imamo nekaj časa prosto in tako že omenjeni bodoči filozof, jaz, bodoča zdravnica, in bodoči matematik sedemo na trg in osupli nad tem, da smo še samo nekaj dni uradno dijaki Prve, srkamo ledeno kavo. To je že naš četrti arheološki tabor.
Po odmoru nas naš zvesti voznik Dani zapelje do enega največjih etnografskih muzejev na prostem. Nihče ne ve najbolje, kaj naj si pod to besedno zvezo predstavlja, nazadnje pa se izkaže, da gre za pravo muzejsko vas, zgrajeno ob majhnem jezercu, na bregu katerega se vrtijo starinski mlini na veter, pred tradicionalnimi kmečkimi hišicami počivajo lesene kočije izpred nekaj stoletij in v gosjem redu kakor vojaki korakajo ponosne goske, nedaleč stran pa meditira prijazen osel. V tem malem kraljestvu imamo vsaj toliko (pre)več časa, da se z mojima družabnikoma zapletemo v razpravo o nesmiselnostih maturitetnega sistema, sodobnem feminizmu in Brahmsovi klasični glasbi. Navsezadnje smo gimnazijci.
Profesor Čepon nas tik pred zdajci nauči še nekaj osnov romunščine, ki je presenetljivo podobna latinščini z nekaj primesmi slovanskih jezikov, nato pa se moramo sami znajti v mestnih središčih Brašova in Sigišoare, ki so večinoma zgrajena v dobrem starem avstro-ogrskem slogu, predmestjem pa veliki socialistični bloki niso ravno v ponos. Z njihovih oken gleda revščina, na sivih fasadah se berejo žalostne zgodbe, na ulicah preprosto ne srečaš najstnikov ali mladih družin, povsod sami zgubani dedki in utrujene babice v dolgih krilih ter naglavnih rutah. Podeželje poda še nekoliko bolj pretresljivo sliko. Tam čas teče drugače, morda se je celo ustavil. Vaški prizori se zdijo kakor vzeti iz kakšne slikanice z nesrečno zgodbo, hišice so živih barv – najbolj priljubljene so roza, zelena in modra – najbrž zato, da bi vsaj malo prikrile bedo, ki jih razžira, da so vse razpadajoče, umazane in preperele. Gotovo imajo podobno vlogo kičasti vrtni palčki, na katere so enostavno »nori«, obcestne delavnice teh kričečih prijateljčkov rdečih ličk, pa razbijajo monotonost podeželja. Ljudje se tam še kar prevažajo z vozovi, ki jih vlečejo izžeta kljuseta, dvorišča stražijo koščeni psi, polja ptice ujede. Dežela je skrivnostna in po svoje magično lepa. Še zaraščena pokopališča razvnemajo domišljijo, saj so njihovi kamniti križi na grobovih v za te kraje zelo razširjenem gotskem stilu. Verjetno pa še nihče od nas ni v svojem življenju videl toliko vrtnic. Te rastejo pravzaprav povsod in v vsaki vasi. Opazijo pa jih gotovo le še sanjači in romantiki, za katere so v Romuniji nedvomno težki časi.
Državo je zaznamovala dolgoletna vladavina diktatorja Ceausescuja, ki si je zli sloves pridobil z odloki o prepovedi splava in z ukazom o natalitetnem standardu, ter obseden s svojim kultom osebnosti izgubljal stik z realnostjo. Eden izmed njegovih megalomanskih projektov je bila tudi gorska cesta Transfagarašan, ki pelje na 2044 metrov nadmorske višine, kjer je bilo v času našega obiska le 5 stopinj Celzija. Vsi smo bili kot začarani zaradi vrtoglavih gorskih strmin Karpatov, drobnice, ki se je pasla po prepadnih pobočjih, in skrivnostnega gorskega jezerca, ki nas je pričakalo na vrhu. Zaviti v odeje smo se podali v ledeno mrzlo popoldne in se ogreli z znamenitimi cimetovimi zvitki, ki jih pečejo na stojnicah povsod po Romuniji in na Madžarskem, katerih omamni vonj povzroča omotičnost sladkosnedom in jim za spomin pusti samo neprijetno lepljive prste.
Naslednji dan smo se po ogledih mestnih središč Albe Iulie in Temišvara spustili v rudnik soli Turda, v katerega celo domačini zaidejo pogosto in sicer zaradi – ne boste verjeli – zabave! V veličastnih podzemnih dvoranah so namreč uredili zabaviščni park, kjer lahko obiščete koncert, zamotite svoje malčke z igrali, najstnike z bowlingom, ali pa sedete na panoramsko vrteče kolo, pomanjšano različico slavnega London Eye. Vendar najbolj vznemirljivi del nastopi šele po spustu še za nekaj strmih stopnic – tam se nahaja majhno podzemno jezerce, nedvomno priložnost za romantičen zmenek, saj lahko po slani gladini svojo izbranko ali izbranca v soju zamolklih luči popeljete s čolničkom …
Med povratkom iz Romunije smo se ustavili še v madžarskem mestu Szeged, kjer smo obiskali mestno središče pa tudi moderno zasnovan živalski vrt na obrobju mesta. Proti večeru smo prispeli v prestolnico Vojvodine Novi Sad, katerega prekipevajoča življenjska energija nas je vse prijetno presenetila. Tudi tam teče čas drugače kot pri nas, vendar je smer toka nasprotna tistemu iz dežele konjskih vpreg in vampirjev. Lokali so pozno v noč nabito polni do zadnje mize, po ulicah odzvanja živahna glasba in smeh, na trgu se zbirajo mladi, vsi veselo jedo in pijejo, klasikom pa prihaja na misel napev »in taberna quando sumus, non curamus quid sit humus«. Še maturantke (polnoletne!) se ne moremo upreti požirku sadnega vina, ko si končno izborimo prosto mizico. Še proti polnoči, ko se moramo zglasiti v hostlu, ni situacija na ulicah Novega Sada nič manj živahna. »Bibit iste, bibit ille, bibunt centum, bibunt mille.«
V zgodnjem dopoldnevu zadnjega dne se napotimo še po temnih hodnikih Petrovaradinske trdnjave in prisluhnemo zelo zavzetemu vodiču v Muzeju Vojvodine, ki ne more skriti svojega razočaranja, ker vsi izčrpani od vtisov poslušamo le na pol. Pot nazaj vključno s čakanjem na meji mine v nekakšnem transu in ob prepevanju, da si krajšamo čas, in nenadoma se sredi noči spet zbudimo na trgu pred Lepotico na Maistrovem trgu, Jurčič nam zaželi lahko noč, nato pa se odpravimo domov, vsak s svojo zgodbo, ki jo denemo pod vzglavnik, in ko jo zjutraj spet najdemo, ugotovimo, da je se kakor vsako leto znova spremenila v lep spomin, ki bo ostal še dolgo.

Besedilo: Eva Malovrh
Fotografije: prof. Lucija Kuntner, Urban Tušek