Poletni arheološki tabor 2017: Romunija, Madžarska, Srbija
Vsako poletje je konec avgusta občutek enak. Od pakiranja kovčkov in vznemirljivih pričakovanj ter iztekajočih se počitnic me pesti skorajda prijeten glavobol. Letos mi je prihranjena vsaj ta zadnja neprijetnost, saj me – glede na to, da sem julija maturirala in tako zaključila svoje romanje per aspera ad astra na Prvi – čaka še ves mesec prostih dni do začetka predavanj na Medicinski fakulteti v Mariboru.
Občutek je nekoliko drugačen tudi zato, ker smo se letos odpravili raziskovat pretekla tisočletja in stoletja v deželo, ki so ji nekoč glavni navdihovalci nas klasikov – Rimljani – pravili Dakija. Nemara bi se komu ob besedi »Romunija« v naslovu itinerarija celo prikradle stereotipizirane zmote in spodbudile mrežo asociacij v stilu cigani + umazanija + kradejo = jaz-že-ne-grem-tja. Toda tistih 42 pogumnih in radovednih klasikov in dva profesorja, ki smo se vsem predsodkom in strašljivim vampirskim anekdotam navkljub zavihteli na avtobusni krov, ne vedoč, kaj natanko naj pričakujemo, smo bili summa summarum zelo prijetno presenečeni.
Prva noč je zaradi vožnje naporna in neprespana. Ko mi tik pred zoro vendarle uspe pobegniti v svet sanj, me kmalu prebudijo prvi sončni žarki. »Presneto! Ravno sem zadremala … Kje sploh smo?« Oči priprem vsaj toliko, da mi uspe zaradi zaspanosti meglen pogled skozi okno. Oziroma ne samo zaradi zaspanosti. Prizor je tako osupljiv, da se – čeprav sem še vsa dremava in omotična – preprosto prisilim, da dokončno odprem oči. Mimo mene drvi skrivnostna meglena pokrajina, skozi krošnje osamelih dreves pa prosevajo zlati žarki jutranje svetlobe. Kontrast je preprosto krasen. Tako nas torej ta mistična dežela pozdravi v nov dan.
Ko se še kar prebijamo skozi gosto meglo in mimogrede naredimo kratek postanek v mrzlo poznoavgustovsko jutro, sošolec-bodoči filozof pripomni: »Kakšna sreča, da je takšno vreme! Kako izjemno kul bo pogled na grad Hunedoara!« Ne morem se bolj strinjati: »Pa res! V tej megli bi nemara še res lahko srečali samega Drakulo!« Najine otročje sanjarije se razblinijo tako hitro kot megla sama. Kot da bi odrezal, avtobus nenadoma zapelje pod sinje moder obok brez oblačka, pred srednjeveški gotski grad, ki niti v tej sončni jasnini ne izgubi pridiha skrivnostnosti. Starodavna zgradba, do katere vodi dolga lesena brv, je bila nekoč v lasti vladarske hiše Korvinov, Drakula pa naj bi bil v njej zaprt.
Pot nas od tam vodi v prijetno mestece Sibiu, ki marsikoga celo spomni na Maribor. Ogledamo si muzejske zbirke v palači Brukenthal, poznogotsko evangeličansko cerkev in pravoslavno cerkev, nato pa imamo nekaj časa prosto in tako že omenjeni bodoči filozof, jaz, bodoča zdravnica, in bodoči matematik sedemo na trg in osupli nad tem, da smo še samo nekaj dni uradno dijaki Prve, srkamo ledeno kavo. To je že naš četrti arheološki tabor.
Po odmoru nas naš zvesti voznik Dani zapelje do enega največjih etnografskih muzejev na prostem. Nihče ne ve najbolje, kaj naj si pod to besedno zvezo predstavlja, nazadnje pa se izkaže, da gre za pravo muzejsko vas, zgrajeno ob majhnem jezercu, na bregu katerega se vrtijo starinski mlini na veter, pred tradicionalnimi kmečkimi hišicami počivajo lesene kočije izpred nekaj stoletij in v gosjem redu kakor vojaki korakajo ponosne goske, nedaleč stran pa meditira prijazen osel. V tem malem kraljestvu imamo vsaj toliko (pre)več časa, da se z mojima družabnikoma zapletemo v razpravo o nesmiselnostih maturitetnega sistema, sodobnem feminizmu in Brahmsovi klasični glasbi. Navsezadnje smo gimnazijci.
Profesor Čepon nas tik pred zdajci nauči še nekaj osnov romunščine, ki je presenetljivo podobna latinščini z nekaj primesmi slovanskih jezikov, nato pa se moramo sami znajti v mestnih središčih Brašova in Sigišoare, ki so večinoma zgrajena v dobrem starem avstro-ogrskem slogu, predmestjem pa veliki socialistični bloki niso ravno v ponos. Z njihovih oken gleda revščina, na sivih fasadah se berejo žalostne zgodbe, na ulicah preprosto ne srečaš najstnikov ali mladih družin, povsod sami zgubani dedki in utrujene babice v dolgih krilih ter naglavnih rutah. Podeželje poda še nekoliko bolj pretresljivo sliko. Tam čas teče drugače, morda se je celo ustavil. Vaški prizori se zdijo kakor vzeti iz kakšne slikanice z nesrečno zgodbo, hišice so živih barv – najbolj priljubljene so roza, zelena in modra – najbrž zato, da bi vsaj malo prikrile bedo, ki jih razžira, da so vse razpadajoče, umazane in preperele. Gotovo imajo podobno vlogo kičasti vrtni palčki, na katere so enostavno »nori«, obcestne delavnice teh kričečih prijateljčkov rdečih ličk, pa razbijajo monotonost podeželja. Ljudje se tam še kar prevažajo z vozovi, ki jih vlečejo izžeta kljuseta, dvorišča stražijo koščeni psi, polja ptice ujede. Dežela je skrivnostna in po svoje magično lepa. Še zaraščena pokopališča razvnemajo domišljijo, saj so njihovi kamniti križi na grobovih v za te kraje zelo razširjenem gotskem stilu. Verjetno pa še nihče od nas ni v svojem življenju videl toliko vrtnic. Te rastejo pravzaprav povsod in v vsaki vasi. Opazijo pa jih gotovo le še sanjači in romantiki, za katere so v Romuniji nedvomno težki časi.
Državo je zaznamovala dolgoletna vladavina diktatorja Ceausescuja, ki si je zli sloves pridobil z odloki o prepovedi splava in z ukazom o natalitetnem standardu, ter obseden s svojim kultom osebnosti izgubljal stik z realnostjo. Eden izmed njegovih megalomanskih projektov je bila tudi gorska cesta Transfagarašan, ki pelje na 2044 metrov nadmorske višine, kjer je bilo v času našega obiska le 5 stopinj Celzija. Vsi smo bili kot začarani zaradi vrtoglavih gorskih strmin Karpatov, drobnice, ki se je pasla po prepadnih pobočjih, in skrivnostnega gorskega jezerca, ki nas je pričakalo na vrhu. Zaviti v odeje smo se podali v ledeno mrzlo popoldne in se ogreli z znamenitimi cimetovimi zvitki, ki jih pečejo na stojnicah povsod po Romuniji in na Madžarskem, katerih omamni vonj povzroča omotičnost sladkosnedom in jim za spomin pusti samo neprijetno lepljive prste.
Naslednji dan smo se po ogledih mestnih središč Albe Iulie in Temišvara spustili v rudnik soli Turda, v katerega celo domačini zaidejo pogosto in sicer zaradi – ne boste verjeli – zabave! V veličastnih podzemnih dvoranah so namreč uredili zabaviščni park, kjer lahko obiščete koncert, zamotite svoje malčke z igrali, najstnike z bowlingom, ali pa sedete na panoramsko vrteče kolo, pomanjšano različico slavnega London Eye. Vendar najbolj vznemirljivi del nastopi šele po spustu še za nekaj strmih stopnic – tam se nahaja majhno podzemno jezerce, nedvomno priložnost za romantičen zmenek, saj lahko po slani gladini svojo izbranko ali izbranca v soju zamolklih luči popeljete s čolničkom …
Med povratkom iz Romunije smo se ustavili še v madžarskem mestu Szeged, kjer smo obiskali mestno središče pa tudi moderno zasnovan živalski vrt na obrobju mesta. Proti večeru smo prispeli v prestolnico Vojvodine Novi Sad, katerega prekipevajoča življenjska energija nas je vse prijetno presenetila. Tudi tam teče čas drugače kot pri nas, vendar je smer toka nasprotna tistemu iz dežele konjskih vpreg in vampirjev. Lokali so pozno v noč nabito polni do zadnje mize, po ulicah odzvanja živahna glasba in smeh, na trgu se zbirajo mladi, vsi veselo jedo in pijejo, klasikom pa prihaja na misel napev »in taberna quando sumus, non curamus quid sit humus«. Še maturantke (polnoletne!) se ne moremo upreti požirku sadnega vina, ko si končno izborimo prosto mizico. Še proti polnoči, ko se moramo zglasiti v hostlu, ni situacija na ulicah Novega Sada nič manj živahna. »Bibit iste, bibit ille, bibunt centum, bibunt mille.«
V zgodnjem dopoldnevu zadnjega dne se napotimo še po temnih hodnikih Petrovaradinske trdnjave in prisluhnemo zelo zavzetemu vodiču v Muzeju Vojvodine, ki ne more skriti svojega razočaranja, ker vsi izčrpani od vtisov poslušamo le na pol. Pot nazaj vključno s čakanjem na meji mine v nekakšnem transu in ob prepevanju, da si krajšamo čas, in nenadoma se sredi noči spet zbudimo na trgu pred Lepotico na Maistrovem trgu, Jurčič nam zaželi lahko noč, nato pa se odpravimo domov, vsak s svojo zgodbo, ki jo denemo pod vzglavnik, in ko jo zjutraj spet najdemo, ugotovimo, da je se kakor vsako leto znova spremenila v lep spomin, ki bo ostal še dolgo.

Besedilo: Eva Malovrh
Fotografije: prof. Lucija Kuntner, Urban Tušek


Poletni arheološki tabor 2016: Magna Graecia MMXVI

Sicilija v avgustu  

Ožema, žge, daje. (Ne)natančno dvakrat po dvajset ur na avtobusu; dva šoferja, trije profesorji, sedemintrideset klasikov. Končalo se je, kjer se je začelo – pred Jurčičevim spomenikom. Z zahajajočim mesecem smo odhajali spat in vstajali z že navsezgodaj žgočim soncem in čez dan pred njim bežali pod redko drevje. Grizljali smo tradicionalne arancine, oziroma pomarančke, kot ljubkovalno pravijo polnjenim in ocvrtim kepam riža, se namakali v toplih morskih lužah in, nenazadnje, varno pluli med Skilo in Karibdo – dvakrat.

Iskali in našli smo letošnjo Sicilijo. Od celinskih italijanskih sester se precej razlikuje in kdor je skozi okno spremljal beg pokrajine, bi se lahko upravičeno vprašal; ‘Le kako smo zatavali v Grčijo?’.

Sicilija je v spomladanskih mesecih baje bajna, pravi ‘mali’ zeleni paradiž. Toda žgoči avgust jo razgali v goloti grške pokrajine, pogojeni z lego in delom človeških rok.  Pa tudi sicer so nam fantomski Stari Grki sledili vso pot … Teater v Taormini, pa Dionizijevo uho v Sirakuzah, grška tempelj in gledališče v Segesti … Najlepše ostaline so nam prihranile vzpetine: grška gledališča, v simetrijo ujeto starodavno kamenje,  umeščeno v prekrasno naravno scenerijo.

»Trinacria«, kakor so Sicilijo poimenovali Grki zaradi njene oblike, ki spominja na trikrako zvezdo, skriva mnoga nekoč bogata mesta in mesteca, ki kar tekmujejo, kateremu bo uspelo siloviteje očarati popotnika – je morda to baročni Noto, katerega ulice se proti večeru napolnijo s pisano množico in še bolj barvitimi slikami, ki jih razstavljajo umetniki v stranskih uličicah, njegove cerkve pa sijejo v vsej svoji baročni belini, ali pa je morda še bolj očarljivo srednjeveško mestece Erice, ki – preden te nagradi z najbolj osupljivim razgledom – s svojimi strmimi pobočji dodobra prestraši obiskovalca – in kot da to še ni dovolj, ti kaj kmalu ponagaja veter in odpihne klobuk dovolj daleč, da ga ujame simpatičen Italijan.

V Palermu je poleg vročine nedvomno še »nekaj v zraku«: le v enem popoldnevu smo v centru mesta srečali kar štiri neveste v temu primernih razkošnih belih oblekah, ki so jih leno vlekle po umazanih palermskih ulicah. Na podoben prizor s pražnje oblečenimi gosti smo naleteli še v Monrealu, kjer je našo pozornost vsekakor bolj pritegnila katedrala, katere notranjost je zaradi množice ljudi, zlata in barvitih mozaikov kar pokala po šivih. Kmalu smo oddrveli spet nazaj na trajekt in se še enkrat izmaknili požrešnim lovkam slavnih mitoloških pošasti v Mesinski ožini. Vožnja se je tako zelo razvlekla, da bi kaj kmalu zamudili v arheološki park Paestum, toda zahvaljujoč našemu hitremu in iznajdljivemu profesorju, ki zna s tekočo italijanščino pregovoriti še tako stroge varuhe uradnih ur, so nam za las le omogočili vstop v park … Vročina se je že zdavnaj polegla. Bilo je, kakor da bi vstopili v drug svet – v svet in posvečen kraj. Ššššššš… so šepetale šelesteče veje mandljevcev, oljk in cvetočih oleandrov, večerna svetloba je zmehčala od dolgih stoletij zglajen kamen in neka posebno pomirjujoča atmosfera je prigovarjala, da se vsaj za trenutek ustavimo, pozabimo na vse, kar je, kar bo in kar je kdaj bilo ter občudujemo lepoto sveta, ki se je odpiral pred nami.

Ker smo na Siciliji Etno opazovali le bolj od daleč, pa smo si pobliže pogledali Herculaneum, mestece, ki ga je zamrznil vroč izbruh njenega tovariša Vezuva. Toda počasi se je na naših obrazih že pojavila neizbežna utrujenost, poslovili smo se od antičnih ostalin, na hitro obiskali še veličastni samostan Montecassino in zaspali, vse dokler nas ni prebudil naš dobri stari Jurčič, ki nas vselej tako toplo pozdravi: na začetku potovanja, ko smo polni pričakovanj, in ob povratku domov, ko nam ostanejo le še spomini, ki bodo zagotovo še dolgo navdihovali vse.

 

Besedilo: Vita Lipnik in Eva Malovrh

Fotografije: prof. Lucija Kuntner


10. poletni arheološki tabor: Turčija, Bolgarija, Srbija 2015

Ste se kdaj spraševali, kakšen je Istanbul v avgustu?

Ko se poletje počasi preveša v jesen, a vročina še kar vztraja na mestnih ulicah, je večno mesto polno barv, vonjav in okusov, kakršnih si pri nas niti ne predstavljaš. Mesto oživi s prvim klicem k molitvi še pred zoro, ko spev muezinov odmeva z minaretov, ki se kot dolge sulice dvigajo iznad mošej. Vsakdanjik Istanbulčani začinijo s skodelico močnega turškega čaja, ki si ga sladkajo le turisti. Napram morebitnim predsodkom pa ima največje turško mesto precej evropskega pridiha. V primerjavi z večjimi evropskimi prestolnicami je Istanbul precej bolj čist in urejen, kljub pisani multikulturni množici, ki vsakodnevno prečka njegove ulice. Srce mesta so velikanski pisani bazarji, pravi orientalski labirinti, ki požirajo množice in pogoltnejo tiste, ki se odpravijo pregloboko. Čeprav je v našem itinerariju razločno pisalo, da se odpravljamo v Istanbul, smo na mestu samem obenem ujeli Bizanc, Konstatinopel in Carigrad.

Bolgarija bije v mirnejšem ritmu. Pravijo, da iz nje izhaja narod najnesrečnejših Evropejcev in, če vas besede ne prepričajo, bolj ali manj zravnana pokrajina spregovori sama zase. V Plovdivu, majhnem mestu nekje v osrčju države, nas je prav žalostno opralo. Pravijo pa, da so tudi v tistih krajih kdaj deležni vremena z optimizmom – na soncu zasijejo povsem drugače. Za glavno mesto, ki je bilo naša naslednja postojanka, je Sofia izrazito ‘bolgarska’. Najprometnejše ulice še zdaleč ne pokajo po šivih, kar zadeva nakupovalne mrzlice, ki turiste tako rada zagrabi, pa naj povem le, da je ta kraj odličen za tiste, ki so že na pol vpeti v zakonski stan. Poročnih trgovinic, storitev in butikov se ne da prešteti, mnogo manj pa je lokalov, ki bi ob cesti pričakali sestradane turiste.

Če je bil vtis, ki ga je pustila ta turška soseda resda malo žalosten, pa nas je izletnike poživil Beograd, ter končno nam znani pravi pravcati Balkan. Da smo lahko vrvežu dodali še določeno mero poznavanja jezika se je izkazalo kot prav prijetno, ob vsem pa ni manjkala niti tradicionalna srbska kuhinja.

Besedilo: Vita Lipnik in Eva Malovrh
Fotografije: prof. Lucija Kuntner[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]

Poletni arheološki tabor 2015