Priprave na Cankarjevo tekmovanje

Leto 2018 smo Slovenci v spomin velikemu dramatiku, pesniku, prevajalcu, politiku in prvemu slovenskemu poklicnemu pisatelju poimenovali Cankarjevo leto. Mineva stoletje, odkar smo v grobnico moderne na Žalah pokopali edinstvenega umetnika, ki nam ni podaril le sladkih verzov, poetičnih stavkov in vseživljenjskih naukov, temveč je slovensko kulturo privzdignil na raven evropske. Nekateri dijaki drugih in tretjih letnikov smo v začetku januarja obiskali OŠ Pesnica, kjer smo se s študentkami Filozofske fakultete v Mariboru zavzeto pogovarjali, poglobljeno razmišljali in delili mnenja o Ivanu Cankarju in njegovih slavnih mojstrovinah, da bi se še bolje pripravili na tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Osredotočili smo se predvsem na zbirko črtic Podobe iz sanj in roman o idealistu z naslovom Martin Kačur. Prvi del popoldneva smo v manjših skupinah raziskovali vzroke za nastanek in avtobiografsko ozadje del, hkrati pa smo podrobneje proučevali pomembnejše odlomke iz besedil in razpravljali o zgodbi. Pomagali smo si tudi z učnimi listi in Power Point predstavitvijo. Učitelji OŠ Pesnica so nam z veseljem odstopili nekaj učilnic, kuharji pa za vse pripravili okusno kosilo, s katerim smo se med delom okrepčali. V drugem delu popoldneva smo tudi sami postali mladi umetniki, saj smo se preizkusili v pisanju esejev na teme, ki so jih za nas pripravile študentke. Ko smo pole čez eno uro oddali, smo se o napisanem podrobneje pogovorili, izrazili svoja mnenja in premislili, kaj bi lahko storili drugače, morda boljše. Popoldansko druženje je minilo v zelo sproščenem vzdušju, vsak izmed nas je spoznal nekaj novega in ob koncu smo se strinjali, da je čas stekel prehitro. Hkrati smo se zavedali, da bi o tako prvovrstnem, izjemnem in občudovanja vrednem avtorju, kot je bil Cankar, lahko govorili še ure in ure, ampak s pogovorom ne bi nikdar končali. Ivan Cankar je bil veliki umetnik, ki ga je takrat nazadnjaška družba zaradi drugačnosti in neumrljive ljubezni do naroda kruto izobčila. Sprašujem se, kako je živeti na robu, biti drugačen med drugačnimi ali posebnež med posebneži. Rilke bi na to odgovoril le: »Skoprnel bi ob njem, ki biva močneje.«
Karolina Buček, 3. a