Vsako leto eno ime

Prvi november je dan spomina na mrtve, dan, ko se spomnimo predvsem svojih bližnjih, ki jih ni več med nami. Obenem pa je to tudi dan spomina na mrtve, ki bi jim težko rekli bližnji v običajnem, sorodstvenem smislu, so pa vseeno naši bližnji zaradi pomena, ki ga ima njihova smrt za nas. V to skupino pokojnih gotovo sodijo tudi žrtve druge svetovne vojne. Naša šola, ki se ponaša z zavidljivo zgodovino že od leta 1850, ima zato na stopnišču med 1. in 2. nadstropjem spominsko ploščo z imeni dijakov in profesorjev mariborske realke, predhodnice naše šole, ki so umrli v drugi svetovni vojni.

Spominska plošča na stopnišču Prve gimnazije

Spominska plošča na stopnišču Prve gimnazije

Vsak dan hodimo mimo nje in prav zato jo večina komajda, če sploh, opazi. Zgodovinarji Prve gimnazije Maribor smo se odločili, da bomo s projektom Vsako leto eno ime, vsako leto predstavili eno ime, eno življenjsko zgodbo z naše spominske plošče.

Do sedaj smo tako pozabi iztrgali imena osmih  naših dijakov: žrtve holokavsta Rudolfa Kohnsteina (1919, Maribor – 1944/45, Mauthausen), partizana Dušana Lušina (1920, Maribor – 1944 Črni Vrh/Montefosca), talca Sava Kladnika (1922, Sevnica – 1942, Maribor), izgnanca v Srbijo in borca na sremski fronti Aleksija/Saša Cepudra (1921, Melinci – 1945 Opatovac), taboriščnika in nesojenega  partizana Slavka Froma (1925, Maribor – 1943, ?), partizanko Heleno Dobravc (1922, Maribor – 1943, Grčarice), edinega znanega dijaka naše šole, ki je umrl v Auschwitzu, Dušana Zimiča (1919, Celje – 1942, Auschwitz), Silviro Tomasini s partizanskim imenom Slovenka (slovenska politična delavka in narodna herojka, * 2. december 1913,Trst, † 13. avgust 1942Kosovska Mitrovica).

Tudi letos vas pozivamo, da se v prihodnjih dneh vsaj za trenutek ustavite ob spominski plošči in na njej poiščite ime Jože Menih.

Jože Menih kot otrok

Jože Menih kot otrok

Jože Menih (kot otrok na fotografiji desno) se je rodil 23. aprila 1922 v Hrastniku, v rudarski  družini. Bil je eden od treh otrok, ki jih je večinoma vzgajal oče, saj jim je mama umrla, ko je bilo Jožetu pet let. Oče je bil zaposlen kot elektrikar v hrastniškem rudniku premoga in je bil zelo svobodomiselnega in naprednega duha, v katerem je vzgajal tudi svoje otroke.

Jože je  osnovno šolo končal v Hrastniku, nato pa so ga vpisali v predhodnico današnje I. gimnazije v Celju. V tem obdobju se je po pričevanju njegove sestre Roze zelo navezal na svojega sošolca Lojzeta Sotlarja, kar naj bi imelo odločilen vpliv na njegov osebnostni razvoj. Za tem se je preselil v Maribor, kjer je začel obiskovati realno gimnazijo, predhodnico današnje Prve gimnazije med leti 1937/38 in 1938/39. Med šolanjem tukaj je odigral zelo pomembno vlogo pri raznih  akcijah, povezanih z delovnimi tabori ob meji.

Gradišče

Gradišče

Eden teh je bil tabor na Kozjaku, kjer so pomagali graditi šolo v Gradišču in vaške ceste. Zaradi političnih aktivnosti je odšel v Ljubljano, kjer je leta 1941 maturiral na 3. državni gimnaziji za Bežigradom. Zaradi aktivnega sodelovanja pri skojevcih (že od leta 1938) je med šolanjem v Ljubljani  postal sodelavec ilegalnega skojevskega časopisa Slovenska mladina, bil pa je tudi urednik Srednješolca. Družil se je z delavci in bil med organizatorji kulturnih nastopov, študijskih in čitalnih krožkov. Pisal je pesmi, gledališke ocene, sodeloval pa je tudi pri društvu za učenje esperanta ter pri šahovskem krožku. Vedno se je rad vračal domov v Hrastnik (na fotografiji vidimo njegovo rojstno hišo), kjer je sodeloval pri raznih kulturnih prireditvah, predaval pa je tudi mladini v delavskem prosvetnem društvu Vzajemnost. Vendar se po končani srednji šoli, kljub navezanosti na svoj domači kraj in kljub mnogo aktivnostim, v katere se je tam vključeval, ni zadržal dolgo. Začelo se je izjemno burno obdobje njegovega kratkega življenja.

Jože Menih

Jože Menih

Avgusta 1941 je vstopil med partizane z imenom Rajko Knap, po poklicu delovnega okolja svojega  očeta (knap = rudar). Istega leta je postal  član komunistične partije. Njegova prva partizanska enota je bila trboveljska partizanska skupina na Sveti Planini, s katero je prešel v Revirsko četo. Ob razbitju te čete sta s trboveljskim prvoborcem Pavlom Balohom nekaj dni  na domačiji na Žrebljevem vrhu negovala soborca, ki so ga ranili Nemci. Ko se je medtem oglasil doma, so ga na hrastniški železniški postaji ujeli orožniki, vendar jim je ušel. Izgubil je stik s partizani in odšel v Celje, kjer je delal kot ilegalec, vendar je prišel v roke okupatorju, ki ga je zaprl v celjski zapor Stari pisker, kjer so ga nameravali ubiti.

Streljanje talcev v Starem piskru v Celju

Streljanje talcev v Starem piskru v Celju

Po srečnem naključju (zamenjali so ga s človekom, ki je imel podobno ime) je uspel ubežati smrti tako, da so ga premestili v taborišče v gradu Rajhenburg, ki so ga istega leta Nemci uredili  v preselitveno taborišče za transport Slovencev v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo. Od tam je bilo odpeljanih približno  45.000 Slovencev.

Prevoz izgnancev z gradu Rajhenburg

Prevoz izgnancev z gradu Rajhenburg

Tudi Jože Menih je bil eden tistih, ki so jih transportirali v Srbijo, v Veliko Požego. Tam je najprej delal na kmetiji, nato pa na občini, kjer je izkoristil priložnost in si ponaredil dokumente. Vrnil se je v Ljubljano k sestri Rozi in kmalu spet v partizane.

13. februarja 1942 se je s skupino skojevcev pridružil 2. grupi odredov, kjer je v Jankovem bataljonu, star komaj 20 let, postal bataljonski komisar. Jankov bataljon (po Ivanu Starihi – Janku) se je kasneje preimenoval v Krajnčev bataljon (po Francu Poglajenu – Krajncu), bili pa so borci 1. bataljona Savinjskega odreda 2. grupe odredov. Sodeloval je v številnih bojih, kjer se je izkazal kot jurišnik in pravi partizanski vodja. Po boju na Pugledu naj bi priredil narodno pesem z besedilom, ki je sedaj znano kot Tam na Pugled gori.

Sledili so boji na Jančah, pri Žužemberku, na Jelovici in v Apačah. Na Jelovici so Nemci obkolili bataljon, a se je borcem uspelo prebiti do Pohorja. V začetku septembra 1942 si je bataljon nadel ime  Pohorski bataljon (uradno bataljon 1. Pohorskega odreda), v katerem je Rajko Knap imel vlogo političnega komisarja.

8. januarja 1943 so bili izdani. Okoli 2000 mož nemške vojske je obkolilo bataljonski zimski tabor na Osankarici pri Treh žebljih.

Spomenik padlim borcem Pohorskega bataljona na Osankarici

Spomenik padlim borcem Pohorskega bataljona na Osankarici

Do prvega hujšega spopada je prišlo okoli 15 minut do dvanajste ure dopoldan. Partizani so se borili dve uri in pol, dokler niso bili vsi ubiti, razen Franca Kunaverja – Sulca, ki so ga Nemci ujeli živega in ga kasneje ustrelili. Tako je v poslednjem boju padlo vseh 69 borcev Pohorskega bataljona, med njimi tudi komisar Rajko Knap. Njihova trupla (razen štirih, katerih trupla so našli kasneje in  jih pokopali v Oplotnici) so Nemci odpeljali v Gradec in jih pokopali na tamkajšnjem centralnem pokopališču.

Spomenik žrtvam nacizma na centralnem pokopališču v Gradcu

Spomenik žrtvam nacizma na centralnem pokopališču v Gradcu

Padec Pohorskega bataljona pa je močno prizadel nadaljnje narodnoosvobodilno gibanje na Štajerskem.

Rajko Knap je bil izjemno priljubljen med partizani, saj je bil temperamenten govornik, dober recitator in neustrašen borec. Z jeklenim značajem in močno voljo je bodril soborce, jim vlival pogum in na koncu z njimi v boju tudi padel.

Jože Menih – Rajko Knap je bil 27. novembra 1953 razglašen za narodnega heroja, skupaj  s še sedmimi drugimi borci Pohorskega bataljona. Dandanes nas na Jožeta Meniha  spominja osnovna šola Hrastnik, ki je poimenovana po njem (Osnovna šola narodnega heroja Rajka Hrastnik).

O Jožetu Menihu ne najdemo prav veliko virov, ki bi zelo natančno pričali o njegovem življenju, zato o njem ne moremo napisati veliko več. V vsakem primeru pa zdaj vemo o njem več, kot smo vedeli prej.

In na spominski plošči je še veliko imen…

Aktiv zgodovinarjev Prve gimnazije Maribor                                              in dijakinja Nina Slanič

TAM NA PUGLED GORI

(partizanska)

TAM NA PUGLED GORI, TAM SO HUDI BOJI.

MIMO PA KORAKA ČETA PARTIZANOV.

 

VSI SO ČVRSTI, ZDRAVI, SAMO EDEN RANJEN.

RANJEN MILO PROSI:”SKOPLJITE MI JAMO!”

 

PUŠKO NA GLOBOKO, SABLJO NA ŠIROKO.

VANJO POLOŽITE MOJE MRTVO TRUPLO.

ZUNAJ PA PUSTITE MOJO MRTVO ROKO.

NAJ SE PUŠKA JOČE, ČE SE DEKLE NOČE.

 

DEKLE BI JOKALO, ČE BI SE S’ROTA ZNALO.

PUŠKA ZAROPOČE, DEKLE PA ZAJOČE:

“VSTANI, LJUBI, DRAGI, SVOBODE ŽAR SE DRAMI!”